Ko bo svet postal naša domovina

Z začetkom nove dobe v človeštvu (dobe interneta), z dostopom do poplave informacij, za katere ne vemo, ali so resnične ali ne, ter mešanjem kultur, ki so jih omogočila socialna omrežja, veliko narodov (ne le Slovenci) pozablja ločiti svojo domovino od drugih. Ko na socialnih omrežji vidimo objave tujih medijev, objave naših najljubših pevcev, pevk, športnikov, fitnes modelov ali pa mogoče najljubših podkastov, ki v svojih objavah ali videih kritično, podporno, vulgarno ali ponosno izražajo svoja mnenja o politiki, življenju v njihovi državi, socialnih problemih, narodnih zakladih … dobimo občutek, da postajamo del neke druge domovine. Vse te informacije nam prikažejo kulture in prepričanja tujih narodov. S tem se nam njihova ideologija ali njihove vrednote približajo ali se nam celo zdijo boljše od naših, zaradi česar se nam zdi, kot da smo del tujih narodov. A tega se ljudje ne zavedamo in se brezpogojno vključujemo v te skupine narodov, ki pa od nas pričakujejo popolno predanost.

Zaradi vseh teh dejavnikov se svet združuje v eno samo domovino. Kar je zelo pomembno za naš obstoj. Danes, ko v svetu prihaja do velikih sprememb, (globalno segrevanje, nemir med velesilami po svetu ter grožnje vojne) je še kako pomembno, da ljudje stopimo skupaj in se začutimo kot različni narodi, a z istim ciljem – živeti  dolgo in lepo življenje. In le ta isti cilj nas lahko vse združi.  Ne v ozemlje z isto mejo ali z isto družbeno ureditvijo, ampak v skupnost ljudi, ki je med sabo resnično povezana. Na svetu ni več prostora za zavidanje, pohlepnost, večvrednost, suženjstvo, ampak za radodarnost, enakost ter svobodo. Ko pripadamo nekim politično zamišljenim skupin ljudi, nas vse to razdvaja. Ne dobimo občutka za sočutje, če ne strada naš narod. Ljudje se ne zavedamo, da nas ne bi smela ločevati imena narodov in meje naših domovin, ampak bi nas moralo združevati to, kar smo – LJUDJE.

Andraž Voga

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V kakšni domovini živim

Ko slišim besedo »domovina«, najprej pomislim na svoj dom, na kraj, kjer sem se rodila, in kraj, kjer imam sorodnike. Menim, da je domovina tam, kjer je moj dom, kjer sem se rodila in kjer sem preživela svoje otroštvo. Domovina je kraj, kjer človek živi in se počuti dobro.

Kljub svoji majhnosti je Slovenija prelepa država. Ima veliko lepih jezer, gora, gozdov, travnikov … Mislim, da tega nikakor ne znamo ceniti, saj vanjo prevečkrat posega človeška roka. Zaradi tega trpi veliko živali, saj ostanejo brez doma.

Sploh si ne predstavljamo, v kakšni državi živimo. Lahko smo srečni, da nimamo vojne, da nam država nudi vse, kar je potrebno. Ne zavedamo, se kakšen pogum in trud so vložili naši predniki, ko se je na stotine naših vojakov borilo za slovensko mejo.

Zala Poje

Šola ne pomeni le zabave

Čeprav številni učenci ne marajo šole, je ta še vedno pomemben del našega vsakdana. Šolstvo se je skozi čas zelo spreminjalo.

V času Marije Terezije je bila na območju njene vladavine uvedena obvezna osnovna šola. Bila je obvezna za otroke od 6. do 12. leta. Poznali so tri vrste šol: trivialne, glavne in normalne. Trivialne šole so bile v manjših krajih. Glavne šole so bile za bogatejše otroke. Normalne šole – normalke so bile osnovne šole v glavnih mestih dežel z obsežnim in popolnim učnim programov. V tem času so imeli dečki in deklice pouk na različnih šolah. Šolanje se je do danes nekoliko spremenilo. Nastali so različni šolski programi.

Število letnikov v osnovnih šolah je nihalo. Največkrat se je uvedlo osemletno izobraževanje. Francozi so za nekaj let uvedli tudi štirirazredno osnovno šolo. Med  2. svetovno vojno so Nemci poučevali v nemščini, Italijani pa v italijanščini. Po vojni se je najprej uvedlo obvezno sedemletno šolanje. V šolo so sprejemali otroke, stare 7 let. Toda leta 1999 so dodali še en letnik in uveljavili devetletko. Osnovna šola je obvezna za otroke stare od 6 do 15 let. Prav tako imamo v Sloveniji kar nekaj šol s prilagojenim programom, kamor so vključeni otroci s posebnimi potrebami.

Učenci se dandanes vpisujejo k različnim interesnim dejavnostim, ki jim krajšajo prosti čas. Številni so preobremenjeni. Posledica tega je nepripravljenost pri ocenjevanju. Kljub temu, da šola pomeni delo in trud, se učenci družijo, povezujejo in navsezadnje tudi zabavajo.

Ana Anouk Scholtemeijer in Tinka Muck

sola1

 

Kako je mesto Celje ostalo v večnem spominu?

Mesto Celje je nam najbližja mestna občina, ki je tu že od keltske dobe. Skozi zgodovino se je razvijalo in večalo. Iz starejše keltske in malo novejše rimske dobe je v spominu ostalo veliko materialnih ostankov, za obdobje novejše zgodovine (prva svetovna vojna in druga svetovna vojna) pa so podobo kronistov dobili fotografi in slikarji. Za njimi je ostalo veliko slik in fotografij, ki pa nam povejo veliko več kot popisane strani. Dajejo nam vpogled, kako se je razvijalo mesto in kako so se skupaj z mestom spreminjali tudi ljudje.

Na tehniškem dnevu smo se učenci podali v stekleni fotografski atelje celjskega fotografa Josipa Pelikana.

Josip je bil prvovrstni fotograf Avstro-Ogrske, ki je s svojimi slikami shranil mesto Celje v večni spomin. Rojen je bil 9. decembra 1885 v Trbižu, ki mu Italijani pravijo Traviso. Tu je razvijal ljubezen do fotografije. Svoje izvrstno fotografsko znanje je pridobil že v otroštvu od očeta in ga kasneje nadgradil še na Dunaju, kjer je obiskoval fotografsko šolo in vzporedno upravljal prakso v fotografskem ateljeju Brigitte. S svojim svežim znanjem se je vrnil v Idrijo, kjer je za kratek čas pomagal pri  fotografskem delu svojega očeta.

1. oktobra 1906 je služil vojsko pri cesarju in se 1. novembra 1909 vrnil v Idrijo.

Že po naravi mu je bila blizu telovadba, družabnost in narodna zavednost. Tako ga je hitro pritegnilo sokolstvo, ki ga je takrat vodil Engelbert Gangel. Na sokolskem nastopu v Brežicah je spoznal Lebarjevo Marijo, s katero se je tudi leta 1910 poročil.

Po očetovi smrti leta 1912 se je dokončno osamosvojil in s steklenim ateljejem v Brežicah začel svojo kariero. Tam se jima je čez leto dni rodila hčerka Nada.

Le dve leti kasneje se je začela 1. svetovna vojna, v kateri je bila poklican v vojsko ,kjer je v manjšem madžarskem mestu upravljal delo fotografa. Po vojni se je vrnil nazaj v Idrijo, od koder se je zaradi spora s fašisti preselil čez državno mejo najprej v Žiri, potem pa v Osijek. Po neuspešnem začetku v Osijeku je nekaj mesecev delal v Brežicah in se nato leta 1920 za stalno naselil v Celje. Tam je odkupil hišo profesorja Jarca in zaradi težav z denarjem začasno najel, kasneje pa odkupil zraven stoječi stekleni atelje bivšega fotografa Johanna Martina Lenza. Atelje je izjemno pomemben arhitekturni in kulturni spomenik ne samo v Sloveniji, ampak tudi v svetovnem merilu, saj sodi med redke v celoti ohranjene steklene ateljeje na svetu in je edini ohranjen v Sloveniji. Ko je ob prihodu v Celje dobil obrtniški list, se je začela njegova bogata sedeminšestdesetletna fotografska kariera.

V svojem ateljeju je mojster Pelikan ustvarjal portretno fotografijo, ki so jo hvalili ne samo domači, ampak tudi tuji strokovnjaki. Postal je tako rečeno pojem za dobro fotografijo. V Celju se jima je leta 1922 rodila hčerka Božena.

V Celju takrat ni bilo samo enega fotografa, ampak jih je bilo več. Med vsemi pa je bil Josip edini, ki je poleg portretne fotografije delal tudi izven ateljeja, kjer je fotografiral arhitekturo mesta Celje, planine, industrijo in dokumentarno gradivo (obdobje med 1. in 2. svetovno vojno in povojni časi). Po njegovi zaslugi imamo danes podatke o razvoju mesta Celje in o dogodkih med 2. svetovno vojno.

V takratnem času je bilo med fotografi v modi, da so imeli fotografi veliko podružnic in si s tem povečali promet. Tako je imel Josip Pelikan kar dve podružnici. Ena je bila v Rogaški Slatini, druga pa v Dobrni.

Poleg portretiranja in svojega dela je dobival naročila tudi od lastnikov tovarn Cinkarna, Vesna, Emo, Rebekova tovarna tehtnic. Želeli so, da bi fotografiral notranjost.

Med 2. svetovno vojno je bil odpeljan v zapor in kasneje s skupino ujetnikov premeščen v Maribor. Po vojni je svoje fotografsko delo nadaljeval, ampak je v vmesnem času moral delo prekiniti zaradi zloma kolka.

Josip Pelikan je bil zelo splošno razgledan in vedno v koraku s tehnologijo. To lahko potrdimo s kamerami Leica, ki so bile v tem času najsodobnejša oprema.

Do svoje smrti 18. junija 1977 je izučil veliko fotografov in naredil neprecenljivo zapuščino fotografij in materialnih dokazov. K večnemu počitku so ga položili 21. junija 1977, njegovo delo pa sta nadaljevali njegovi hčerki, pomagala pa jima je njuna mama.

V arhivu ateljeja je danes še veliko slik, s katerimi si zgodovinarji pomagajo pri preučevanju zgodovine Celja.

Matija Lakner

image image1 image2

 

Pravi domoljub

Franjo Malgaj je bil mlad, a pogumen mladenič. Lahko smo ponosni nanj, saj je tvegal življenje za nas, ko se je podal v bitko za Slovenijo. Ni veliko tako pogumnih ljudi, kot je bil Franjo Malgaj, zato mislim, da si vsak za tak pogum zasluži pohvalo.

Iz njegovih dejanj lahko razberemo, da je bil velik domoljub. Zame je domoljub tisti, ki ima rad svojo državo in mu ni težko, ko se je treba zanjo tudi boriti. Pravi domoljub mora svoje otroke naučiti jezik države, iz katere prihaja. Mora soodločati o državi (danes volitve, referendumi) in opozarjati na napake v dražavi. Ni mu bilo treba oditi, a je celo zbral skupino somišljenikov in se podal v vojno. Čeprav jih ni bilo veliko, so se ponosno in hrabro podali v bitko. Imel je veliko pristašev, saj je poznal svoj cilj in je vedel, da ravna prav. Boril se je za severno mejo in priboril Sloveniji Mežiško dolino, v kateri sedaj živi dobrih 26 000 prebivalcev.

Imamo srečo, da so bili takšni kot Franjo Malgaj, saj ne vem, kako bi bilo brez njih. Zanima me, kako bi bilo danes, če ne bi bilo borcev za našo domovino – ali bi bili pod drugo oblastjo, bi govorili drug jezik? Samo zahvalimo se jim lahko za njihova dejanja in  če bo treba, se potrudimo biti podobni njim, da njihovo delo ne bo zaman.

Nace Basle

franjo-malgaj-slika

Kako se imamo pri nas

Ob 110-letnici šolske zgradbe in 250-letnici šolstva v Šentjurju sva se odločila, da bova zbrala občutke učencev in učiteljev na naši šoli. Ti so si med seboj različni. Midva pa sva šolo sprva rada obiskovala, zdaj pa iz dneva v dan manj. No, na dneve dejavnosti še vedno rada prideva ali pa takrat, ko je pouk res drugačen. Spraševala sva jih, kako se v šoli počutijo, ali jo radi obiskujejo, kaj v njej najraje počnejo, kaj se jim zdi zanimivo in kaj dolgočasno.

»V šoli se počutimo odlično in jo radi obiskujemo. V njej se najraje igramo, ustvarjamo, ne maramo pa poslušanje dolgih pravljic, učenje in domačih nalog.«

  1. razred

»Šolo radi obiskujemo in v njej se »fajn« počutimo. Zelo zanimivo nam je pisanje po tabli, spreminjanje koledarja, dežurstvo in računanje. Ne maramo pa pisanje domačih nalog.«

  1. razred

»V šoli se po navadi počutimo v redu, včasih pa zaspano. Šolo dokaj radi obiskujemo, v njej imamo najraje likovno umetnost, športno vzgojo ter odmor. Dolgočasno pa nam je učenje.«

  1. razred

»V šoli se počutimo v redu, ampak je ne tako radi obiskujemo. Najraje pa imamo nogomet, družbo in likovno umetnost. Ne maramo pa slovenščine, matematike in naravoslovja«

  1. razred

»Šolo ne radi obiskujemo, v njej pa se počutimo zabavno, slabo in super. Obožujemo športno vzgojo, odmor, živali in knjižnico. Ne maramo pa ocen, pouka, nekaterih predmetov in sedenja za mizo.«

  1. razred

Tin Jeršič in Gal Kumer

gal1 gal2 gal3 gal5 gal3_0

 

Človek, ki je bil pripravljen umreti za domovino

Franjo Malgaj se je rodil v Hruševcu 10. novembra 1894, umrl pa 6. maja 1919 v Tolstem Vrhu. Bil je zaveden Slovenec. V takšnih majhnih mestih, kot je Šentjur, se le redko rodijo tako pogumni in hrabri ljudje, kot je Franjo Malgaj. V vojni je bil aktiven od 1914 do1918. V šoli ni bil najbolj uspešen, zato je šel na bojišče, ker ni imel ničesar za zgubiti. Bil je v boju za severno mejo. Ob 100-letnici Malgajeve smrti smo  njemu v čast naredili Malgajev teden. Prav tako pa je imel zelo rad slovenske ljudske pesmi in se tudi sam poizkusil v pesništvu. Ko se je začela 1. svetovna vojna, je Franjo dopolnjeval svojo dvajseto leto življenja. Že jeseni 1914 je bil vpoklican v slavni slovenski 87. celjski pešpolk. Nikoli ga ne smemo pozabiti, vedno nam bo ostal v lepem spominu zato sva ga v oblaku domišljije povabila na intervju.

Spoštovani gospod Malgaj, kaj bi sporočili učencem, ki obiskujejo to šolo leta 2019/2020?

Sporočil bi jim samo to, da bodite pridni in ljubite svojo domovino.

Kako se počutite, ker ste rešili Slovenijo pred uničenjem?

Počutim se zelo dobro, ker sem naredil zelo dobro stvar.

Kako ste se imeli v šoli?

Nisem bil ravno odličnjak, a nikoli nisem obupal.

Zakaj ste se odločili, da boste odšli v vojno?

Mislil sem, da lahko pomagam, a sem, ko sem čakal na strelivo, po pomoti odprl granato in umrl.

Kaj vam pomeni domovina?

Domovina mi pomeni vse na svetu, zato sem tudi šel na severno mejo in se tam bojeval. Na koncu smo tudi zmagali in pridobili našo Slovenijo. Brez naše domovine ne bi bili takšni, kot smo danes, zato jo moramo ceniti.«

Ali ste ponosni na svojo medaljo za hrabrost?

Seveda, saj to dokazuje, da sem se zelo potrudil, da sem rešil Slovenijo.

Ali ste ponosni, da se naša šola imenuje po vas?

Ja, ker imam zelo rad Šentjur in sem počaščen, da se vaša šola imenuje po meni.

Kdo je vaš najboljši prijatelj, nam poveste kaj o njem?

Moj najboljši prijatelj je bil Rudolf Maister. Tudi on je bil borec za severno mejo tako kot jaz in tudi on je imel rad svojo domovino.

Nik Križmančič in Miha Trobec

Le kaj bi brez drugega doma?

Naša šola je šola sodeluje v različnih organizacijah in se trudi, da bi izboljšala svet. Zanimalo naju je, kaj o tem menijo učitelji in učenci. Včasih so vprašanja o šoli najtežja. Videli boste, da imajo učenci drugačna mnenja od učiteljev. Učence in učitelje sva vprašali, kaj jim pomeni znanje, šola in še posebej, kako čutijo našo šolo.

»Šola mi pomeni službo in zadovoljstvo, da lahko počnem tisto, kar sem si v življenju zadala. Znanje je vrednota, ki je v življenju zelo pomembna. Brez znanja bi verjetno težko dosegli določene stvari in se dobro znašli v življenju.«

jasna

Jasna Drešček, pomočnica ravnatelja

»Šola mi pomeni veliko. Franjo Malgaj je Šentjurčan. Je šentjurski rojak in koroški junak.«

marija

Marija Pišek, tajnica

»Šola mi pomeni središče, skupnost, sobivanje učencev, učiteljev poleg tega pa v šolo vstopajo tudi starši. Je zelo pomembna ustanova, kjer pridobivamo znanje, vzgojo, kjer se učimo kreposti. Pridobivamo modrost in to kar potrebujemo v življenju. Znanje je vrlina oziroma je nekaj, kar nujno potrebujemo, da lahko v življenju in na sploh v družbi delujemo, da smo polnomočni, da razmišljamo, da imamo potrebne podatke, se znamo obnašati, smo zmožni razmišljati. Vse to pomeni znanje.

Naša šola je dobila to ime, ko se je zgradil novi prizidek šole. Zelo veliko mi pomeni, da se imenujemo po njem, ker na ta način ohranjamo spomin na to posebno osebnost. Zelo mlad je odšel v boj in dal življenje za to. Namen njegovega odhoda je bil narodna zavest. Počutil se je velikega in pomembnega Slovenca. Začutil je klic domovine, da je pomembno za Slovenijo nekaj narediti. Takšnih ljudi ni veliko.«

jure_0

Jure  Radišek, ravnatelj

»Šola je »fajna«. Veliko se učimo, da bomo veliko znali. Znanje mi pomeni, da bom lahko vedel čim več stvari.«

zan

Žan

»Znanje mi pomeni veliko, sploh za srednjo šolo. Šola mi pomeni glavni vir znanja. Zdi se mi pravilno, da se vsi spominjamo Franja Malgaja, saj je bil hraber borec.«

maj

Maj

»Šola mi pomeni moje delo. Znanje je pomembno, kar se poklica tiče. Vedno se na novo naučimo, tako da znanja ni nikoli preveč. Jaz mislim, da je to zgodovina, ki jo šola nosi in je prav, da šola dobi ime po znani osebnosti.«

jani

Jani Marguč, šolski kuhar

»Šola mi pomeni kraj kamor rada zahajam, ker sem učiteljica. Meni je v šoli lepo. Pomeni mi uspeh, ko vidim otroke, ki jih učim, da to tudi znajo. To je kraj, kamor se vsako jutro rada vračam. Vsaka šola ima pomensko ime. Tako, da je tudi naša šola dobila ime po rojaku, ki je živel tukaj.«

edith

Edith Paliska, učiteljica

»Šola mi pomeni izobrazbo, kulturno razgledanost in nujno potrebo za vsakega človeka. Znanje je pomebno, da se lažje znajdemo v vsakdanjem življenju.«

milena

Milena Gajšek, učiteljica matematike

»Šola mi pomeni drugi dom. Znanje bogati človeka, tako nam je lažje v življenju in zelo lepo je, da lahko znanje prenašam svojim učencem.«

simona

Simona Zorko, učiteljica slovenščine

»Rada imam šolo, že vse življenje. Še posebej imam rada OŠ Franja Malgaja, ker se mi zdi dobra šola in ker v njej delajo ljudje, ki jih imam rada, ker cenijo znanje in so ustvarjalni. Znanje in ustvarjalnost pa sta tista, ki peljeta svet naprej in budita upanje v boljši svet.«

bojana

Bojana Potočnik, učiteljica slovenščine

Neja Kovačić in Tina Zalokar