Slovenija je majhna država, a kaj se bo v prihodnosti dogajalo z njo, ne vemo. To je odvisno od nas, kakšen odnos imamo in bomo imeli do naše domovine.

Znanstveni posegi, dosežki in napredovanja še zdaleč niso zaključeni. Tehnologija se bo razvijala hitreje, kot si bomo lahko predstavljali, odkrivali bomo vedno več zdravil za razne bolezni, ki jih dan danes ne znamo ozdraviti.

Naš jezik, za katerega so se naši predniki borili, je lahko izgubljen. Na svetu bo vedno več ljudi zato, bo pospešena tudi intenzivna gradnja stanovanj, hiš, blokov …

Samo mi lahko ustavimo konje in vrnemo svet nazaj v tirnice. Pred nami je težka naloga, a verjamem, da nam lahko uspe.

Neža Poje

Izobrazba oz. izobraževanje je proces osvajanja in širjenja znanja, informacij, oblikovanje spretnosti, navad ter razvijanja sposobnosti. Je tudi temelj za oblikovanje samostojnega pogleda na svet ter povezovanje znanja s prakso. Izobraževanje širi, bogati in plemeniti človekova spoznanja. Mnogi ob besedi izobraževanje pomislimo na šolo in znanje, ki ga tam pridobimo. V višjih stopnjah šole pridobimo tudi višjo stopnjo izobrazbe, a včasih nam to znanje v življenju nič ne pomaga. Šola, ki je kot naš drugi dom, nam ne nudi znanja, ki je potrebno za naše nadaljnje življenje v svetu. Šolski sistem ne vključuje stvari, ki so pomembne v življenju; da bomo lahko živeli brez staršev in skrbeli za svoje družine, pametno razpolagali s financami, kako bi lahko pomagali ljudem v stiski, pripomogli k razvitosti naše države in razumeli svet odraslih.

Izobraževanje delimo na formalno (vodi do priznanih diplom in kvalifikacij) in neformalno (omogoča pridobivanje socialnih spretnosti). Pot do želene kariere je vedno bolj povezana z dodatnim izobraževanjem in usposabljanjem. Ne glede nato, ali gre za izobraževanje ali usposabljanje, je znanje tisto, ki predstavlja konkurenčno prednost. Lahko bi dejali, da ni več razlike med učenjem, delom in življenjem, vse troje je namreč postalo eno.

Anja Židan

Rodil se je leta 1894 kot deseti otrok v Hruševcu pri Šentjurju. Država, v kateri je takrat živel, je bila Avstro-Ogrska.

Leta 1914 se je začela 1. svetovna vojna, znana tudi kot vélika vojna. Franjo Malgaj je bil takrat star dvajset let. Uspešno je končal šolo za rezervne častnike. Leta 1915 pa je sodeloval v bojih na soški fronti proti Italijanom. Leta 1916 pa so ga premestili na tirolsko bojišče. Prejel je Karlov bojni križec in zlato medaljo za pogum v akciji na planoti Monte Zebio. Po vrnitvi s tirolskega bojišča je bil zopet poslan na soško fronto. Padel je 6. maja 1919 pri Tolstem Vrhu, star komaj 24 let.

Franjo Malgaj je bil pesnik, borec in narodno zaveden Slovenec. Izhajal je iz srede slovenskega ljudstva. S svojimi izrednimi vrlinami je uspešno služil slovenskemu narodu. To je tedaj najučinkoviteje storil kot vojak. Pri tem je pokazal močno samostojnost in zrelo daljnovidnost. Posmrtno je bil odlikovan z visokim jugoslovanskim odlikovanjem, s Karađorđevo zvezdo z meči 4. stopnje.

Hana Jakončič

22. novembra so se naši 8. razredi odpravili na pot okoli Šentjurja, ki je bila dolga kar 11 kilometrov. Naša dogodivščina se je pričela, ko smo se zbrali pred starim delom šole. Ko smo se vsi zbrali, smo v skupini in pod vodstvu učiteljev odšli do prve postojanke, ki se je nahajala pri spomeniku Franja Malgaja. Tam so nam ga učitelji malo predstavili. Po kratki predstavitvi smo se podali proti njegovi rojstni hiši. Učitelji so nam predstavili njegovo življenje, smrt in vojaško kariero. Nato smo se odpravili proti čistilni napravi Šentjur, ki je bila zgrajena leta 2010.

Tam smo lahko pomalicali in poklepetali. Po malici nam je strojničar opisal delo in zanimivosti, nato pa nam je predstavil še čistilno napravo. Videli smo dva bazena, v katerih so mikroorganizmi, ki se prehranjujejo z umazanijo. Vodo pa potem pošljejo v drug bazen, v katerem je že bolj čista voda. Kot zanimivost nam je povedal tudi, da se v tem bazenih voda prečisti v približno štirih urah, v naravi pa v štirih dneh. Blato, ki ga prečistijo, pride s Ponikve, Planine pri Sevnici, Šentjurja … Ta podatek nas je navdušil, saj tako majhna naprava pokriva tako veliko območje. Vonj v okolici čistilne naprave nam ni bil najbolj po godu, vendar smo preživeli. Po ogledu smo se odpravili na kmetijo ob reki Voglajni.

Na kmetiji nam je sprva gospod predstavil žago in z njo tudi demonstriral delo. Učiteljem so domači ponudili rogljič in kavico. Domači so imeli psa, ki je na prvi pogled zgledal krvoločen, vendar se je kmalu spoprijateljil z otroki. Otroci smo se neradi poslovili od psa, ampak nismo imeli izbire.

Po varnem prečkanju železniške proge smo prispeli do kraja Vrbno. Pot smo nadaljevali po strmih hribih proti Rozaliji. Naredili smo kratko postojanko na Rozaliji saj smo si jo zaslužili. Po postojanki smo šli navzdol po hribu in prispeli do Pešnice, kjer smo skupaj odšli proti šoli. Po pohodu smo bili veseli, da je konec in da smo zmogli prehoditi 11-kilometrsko pot.

Luka Pevcin in Žan Pavčnik

V četrtek, 21. 11. 2019, smo na šoli izvedli tehniški dan na temo fotografije. Spoznali smo različne vrste fotografije in kako jo koristno uporabiti v vsakdanjem življenju. Najprej nam je gospod Zoran Borovšak pripravil zanimivo predstavitev, nato pa smo se razdelili v štiri skupine. Vsaka skupina je imela svojo nalogo, ki se je menjavala.

Pri portretni fotografiji smo se igrali s sencami in spoznali, kateri kot svetlobe je najboljši. Odšli smo v temen prostor in s pomočjo telefonov na obrazu sošolca ustvarjali zanimive sence. Uporabljali smo različne pripomočke in z njimi ustvarjali različne efekte, s katerimi smo popestrili naše slike.

Z arhitekturno fotografijo smo spoznali, kako objekte v naravi narediti še bolj zanimive. Spoznali smo različne perspektive, ki lahko izboljšajo naše slike. V Zgornjem trgu smo opazovali različne stavbe in jih fotografirali z različnih zornih kotov.

Pri ustvarjanju digitalnega plakata smo izvedeli, kako naše voščilo ali vabilo narediti bolj zabavno. S pomočjo aplikacije Spark post smo preoblikovali in nadgrajevali že narejeno vabilo. Naše delo je potekalo tako, da smo se najprej z elektronsko pošto prijavili v aplikacijo. Na voljo smo imeli različne predloge, ki smo jih po želji spreminjali in preoblikovali.

Z akcijsko fotografijo pa smo spoznali, kateri kadri so najboljši in kako ljudem sporočiti zgodbo slike. V telovadnici ali na igrišču smo z različnimi pripomočki izvajali različne gibe, ki so jih sošolci ujeli v sliko.

Pomembni napotki pri fotografiranju:

• uporabi tretjine;
• bodi pozoren na simetrijo, svetlobo, ozadje, odseve;
• števila (liha so zanimivejša).

Kaja Berglez in Neža Kotnik

Zelo rad programiram in se ukvarjam z računalniki. Ko bom odrasel, bom najverjetneje programer. Naredil sem že več iger in projektov, a idejo o kvizu Franja Malgaja mi je dala gospa knjižničarka Simona Fridl. Najprej sem raziskoval Franja Malgaja, si sposodil nekaj knjig o njem, prebrskal par spletnih strani in nato začel pisati vprašanja. Nekaj sem jih naredil v šoli, večino pa doma. Ta kviz sem delal kakšen mesec. Težave pa so se pojavile pri vprašanjih, pisanju napačnih odgovorov in iskanju resničnih podatkov, saj sem naletel na strani, ki so imele različne podatke o Franju Malgaju. Vprašanja si je bilo kar težko izmisliti, še posebej zanimiva. To mi je vzelo kar precej časa. Odgovori pa še več. Pisanje napačnih odgovorov je lahko veliko težje, kot si mislite! A sem se pri izdelovanju tega kviza zelo zabaval, saj so mi z nekaj vprašanji in odgovori pomagali tudi moji sošolci. Ko so sošolci igrati ta kviz, se jim je zdel super, nato sem jim pokazal, kako je igra narejena. Kar nekaj jih je zabolela glava. Mislim, da bi v šoli morali imeti več pouka v računalniški učilnici, saj bi se lahko tudi ostali učenci naučili ustvarjanja zanimivih iger. Kviz je najprej imel samo 5 vprašanj, nato sem ga začel nadgrajevati. Zdaj ima kviz 13 vprašanj. Igralec ima 3 življenja, to pomeni, da se lahko zmotiš samo dvakrat, sicer moraš začeti znova. In kaj se zgodi ko se prebiješ do konca? Poskusite tukaj

https://scratch.mit.edu/projects/301803159/fullscreen/

Filip Zavrnik

Mineva 110 let od uradne otvoritve naše osnovne šole, ki je potekala 6. 12. 1909.

Začetki obveznega šolstva

Preden je z reformami Franca II. in Marije Terezije na to področje posegla država, je bilo šolstvo domena cerkve. Šolska naredba je vse otroke od 6. do 12. leta ne glede na spol obvezovala k obveznemu šolanju, šlo je za prvi odlok na naših tleh, ki je šolstvo naredil obvezno.

To slovenskemu prebivalstvu, ki je bilo večinoma kmečko, ni bilo po godu (otroke so koristili  kot delovno silo, zato jim ni bilo všeč, da so bili dnevno odsotni). To lahko razberemo iz našega domačega okolja, saj je šolo med letoma 1869/70 obiskovalo le 223 učencev (128 dečkov, 95 deklic) od 323 šoloobveznih.

Šolstvo v Šentjurju

Organizirano šolstvo je v Šentjurju potekalo že pet let pred Šolsko naredbo v najetih privatnih hišah, vse do leta 1818, ko so zgradili šolsko poslopje z dvema razredoma. Število učencev se je povečevalo, zato  je šola stalno spreminjala število razredov, dokler se ni l. 1891 ločila na deško in dekliško šolo (bili sta v različnih zgradbah). Ko je tudi v njih začelo primanjkovati prostora, so mestni  in  šolski veljaki  začeli razmišljati o gradnji nove šole. L. 1908 je bil izdan razpis gradnjo nove šole. Zgradili so jo v pičlem letu in jo otvorili 6. 12. 1909.

Maj Senger

Pisal se je 21. november. Učence OŠ Franja Malgaja Šentjur je danes čakal častni Malgajev pohod, ki se je imenoval Pot okoli Šentjurja. Med učenci sedmega razreda je vladalo sproščeno, umirjeno vzdušje. Pred 110-letno zgradbo so se ob zgodnji uri počasi zbirali otroci Osnovne šole Franja Malgaja. Po vseh dogovorih in navodil učiteljev so se podali na pot. Veselja ni manjkalo. Otroci so se veselo zabavali, učitelji pa so sproščeno debatirali. Dan pred pohodom je bilo sicer čemerno vreme, a na dan pohoda je kljub zgodnji megli posijalo tople sonce. Otroci so se odpravili na pohod in kmalu zavili na pot ob reki Pešnici, ki je bila polna zaradi obilnega dežja prejšnji dan. Ko smo zapustili pot ob Pešnici, nas je čakala pot ob glavni cesti, ki je vodila do šole Hruševec. Po varnem prečkanju ceste smo hodili po skoraj prazni stranski cesti, ki se je počasi dvigala. Mnogo učencev je dobilo težko sapo. Po ozki cesti je bil lep pogled na travnike, ob okoliških hišah je bilo polno jesenskih rož. Zraven pa so nam delali družbo seveda najboljši prijatelji. Po krajšem vzpenjanju se je asfaltna pot spremenila v makadamsko. A to ni motilo nobenega. Od daleč smo že zagledali rojstno hišo Franja Malgaja, borca za severno mejo, zavednega Slovenca, ki je bil rojen v okolici Šentjurja leta 1884 in umrl tragične smrti leta 1919 na Tolstem Vrhu. Za sabo je pustil izjemen vtis in dokazal, kako pomembno je zavedanje, da si Slovenec. Še danes in še dolgo bo vzor mnogim Slovencem. Po dolgem premisleku o Malgaju smo ugotovili, da je bil skromen, vendar zaveden Slovenec. Nato smo se odpravili naprej. Seveda brez hrane in pijače ta izjemen pohod ne bi bil izjemen. Seveda niso manjkale sladkarije, ki smo jih z veseljem snedli. Potlej smo le odšli v dolino k čistilni napravi Šentjur, brez katere Šentjur ne bi bil tako lep, kot je. Med hojo do naprave smo se pogovarjali o različnih stvareh, kot so Franja Malgaj, šola, testi in seveda tudi video igrice. Po pol urni hoji smo prišli do čistilne naprave, ki se skriva na obrobju Šentjurja. Naprava, namenjena čiščenju vode, je bila zgrajena leta 2010 in še vedno izgleda odlično. Pred ogledom so se naši učitelji odločili, da je čas za malico. Iz nabito polnih nahrbtnikov smo potegnili sendviče, štručke in pijače. Po malici so nas povabili na ogled dveh čistilnih bazenov. Povedali so nam par zelo zanimivih stvari. Tudi postopek čiščenja so nam predstavili. Najprej iz vode odstranijo vidne delce. Voda brez delcev se odpravi v dva velika bazena, kjer se začne biološko čiščenje. Bolj natančno rečeno – voda se v bazenih organsko razkroji. To naredijo tako, da so v bazenih mikroorganizmi, ki se prehranjujejo z umazanijo, torej jo razgradijo. Vodo nato pošljejo v drug bazen, kjer se voda še dodatno prečisti s posedanjem.  Potlej učiščena voda potuje v reko Voglajno. In tako smo izvedeli še eno dobro stvar o Šentjurju. Po ogledu bazenov so nas zaposleni povabili še v prostore, v katerih je bil laboratorij ter nadzorna soba. Vse to smo si lahko ogledali in izvedeli še nekaj. Zadnji del pohoda je sestavljal obisk Rozalije. Noge so bile že malo utrujene in boleče, vendar smo ob vseh pogovorih in debatah hitro pozabili na vse slabo. Ob poti na Rozalijo smo se ustavili pri gozdni žagi. Na žagi so nas lepo sprejeli. Odločili smo se za okrepčilo, saj je bila lakota zaradi hoje vse močnejša. Lastnik žage nam je povedal, kako deluje njihova žaga. Ugotovili smo tudi, da je žaga blizu reke, kar posledično pomeni, da so nekoč, ko še elektrike ni bilo, žago poganjali z vodo. Zdaj pa še vzpon na Rozalijo. Med potjo smo srečali tudi z železnico, ki smo jo morali zelo previdno prečkati. Med tem so se sicer tudi dvakrat zasvetile luči, ki pomenijo prihajajoči vlak. Tako je bil tale vlak kar mala dogodivščina. Takoj zatem pa se je začel že prej omenjeni vzpon. Hoja je bila kratka, vendar tudi strma. Pot je bila v večini v senci gozda, kar nam je zelo olajšalo delo. Na vrhu je bil cel pohod poplačan z lepim pogledom. Hitro smo se odpravili navzdol, prišli do začetne poti ob reki Pešnici in naš pohod se je počasi vlekel proti koncu. Pred našo ljubo šolo smo končali s pohodom. Veseli, vendar žalostni, da je našega druženja konec.  Zanj se moramo zahvaliti našim potrpežljivim učiteljem, ki jih velikokrat spravimo ob živce. … Ampak danes jih nismo.

Martin Artnak

Šola mi pomeni nekaj, kar potrebujemo vsi. V teh šestih letih se spomnim vseh svojih rojstnih dni in precej rojstnih dni mojih sošolcev. Najbolj pa se spomnim prvega šolskega dne, ko so nas razvrščali v razrede. Nekateri so dobili rdeče, nekateri pa zelene balone. Dogajalo pa se je v šolski telovadnici. Ko sem bil še v vrtcu, sem si šolsko jedilnico predstavljal čisto drugače. Predstavljal sem si jo veliko bolj moderno opremljeno, boljše stole, stene … To mi je ostalo najbolj v spominu. Prvega šolskega dne pa se v naši družini spominjamo takole.

BABICA: Pospremili sta jo sestri . V razredu jih je obiskal ravnatelj. Razredničarka je znala igrati na citre. Razredničarki je bilo ime Angela Rečnik.

MAMI: Pospremila jo je njena mama, in sicer do vrat, pri katerih so se zbrali. Za malico so dobili sendviče in sokove na slamico. Bila je 1. e. Razredničarka pa ji je bila Hermina Šeško.

JAZ: Usedli smo se lahko, kamor smo želeli. Za malico smo dobili sokove in zavitke. Bil sem 1. b. Razredničarka mi je  Breda Pavlič, z njo pa je bila tudi vzgojiteljica Mirjana Kmecl.

BABICA: Pospremili so jo starši. Razredničarka je bila zelo prijazna in vedno si je prinesla sendvič s sabo. Razredničarki je bilo ime Marija Pečnik. Bila je 1.a.

Vsak v naši družini pa se spomni svojega prvega šolskega dne drugače.

David Kalan

Naša šola se imenuje po junaku, ki je umrl za našo domovino. Bil je zelo pogumen.

Pred našo šolo stoji spomenik vsem padlim borcem v vojni. Franjo Malgaj je bil eden izmed njih. Bil je borec za severno slovensko mejo na Koroškem. Padel je ravno po koncu  1. svetovne vojne. Malgaj ni bil samo borec, ampak tudi pesnik. Med drugim je pisal tudi članke o življenju v Štorah. Malgaju je naša domovina veliko pomenila. O smrti Malgaja je več zgodb. Med plezanjem na drevo se mu je ročna bomba zataknila ob pas in eksplodirala. Ljubiteljsko se je ukvarjal tudi z arheologijo. Nižjo gimnazijo je naredil v Celju, višjo pa v Pazinu v Istri. Malgaj je imel prijatelja Andreja Oseta, ki je nekoč zapisal: »Bil si zvest svojim besedam do smrti in rekel si mi večkrat: Če Švabi napadejo, se ne umaknem in živ ne grem s Kkoroške!« Žal so se tvoje besede uresničile.

Malgajevo truplo so našli Nemci, ki so ga pokopali na svoje ozemlje. Čez čas so po njegovo truplo prišli iskati njegovi sorodniki in ga odpeljali v svojo deželo, v domači  Šentjur.

Ema Mastnak