Šola ni hec

V Šentjurju šola stoji,
po mogočnem junaku se glasi.

Prav ste slišali,
ga takega na svetu ni.

Franjo Malgaj mu pravijo,
in z njim se postavijo.

Zgrajena je bila pred 110 leti,
zato je ne smemo za šalo vzeti.

Zadovoljnih, nezadovoljnih otrok,
v njej je morje malo,
vendar obvezna šola ni samo za šalo.

Lara Maša Marcen

 

sola38

 

Franjo, rešilna bilka slovenskega naroda

Po pločniku se je sprehajal suhcen fant. Ustavil se je ob semaforju in počakal na zeleno luč. Star je bil okoli 20 let. Prižgala se je zelena luč in prečkal je cesto. Ime mu je bilo Franjo Malgaj. Če bi o njem radi izvedeli kaj več, bi ga vprašali in zagotavljam, da bi vam povedal vse o sebi. Lahko pa vam povem jaz. Rodil se je 10. 11. 1999 in ob njegovem rojstvu so vedeli, da bo naredil nekaj posebnega. Že v mladih letih je pokazal svojo nadarjenost. Rad je prebiral slovenske ljudske pesmi in jih tudi sam pisal. Družino je imel rad in družina je imela rada njega. Franjo se je ta čas odpravil po cesti naprej. Ljudje so o njem govorili, da je pameten fant le malo zasanjan. In res. Malgajev fant je med hojo zasanjano gledal in se že čez trenutek zaletel v električni drog. Grdo je padel in se poškodoval. Domov je prišel s strganimi rokavi in krvavečim nosom. Mama je pohitela k njemu in mu ga obrisala. Franjo se je odšel umit in nato odšel h kosilu. Po kosilu je odšel gledat televizijo. Zadela ga je šokantna novica. Države so se začele boriti zaradi prevlade na ozemlju. Vsi fantje, ki so stari nad 20 let, morajo oditi služit vojaški rok. Naslednji dan je odšel od doma. Mama je jokala, oče pa ga je objel in rekel, da se vidijo po koncu vojne. Franjo je nato odšel novi pustolovščini naproti. Dodali so ga 12. celjskemu pešpolku. Franjo je vedel, da mora biti pripravljen na vse. Odšel je v boj za severno mejo, čez katero so vdirali Avstrijci in Nemci. Že od daleč so se slišali streli in padci odvrženih letalskih bomb. Ko so tako mirno leteli, je nenadoma levi motor ugasnil in iz njega se je začelo kaditi. Pilot je prihitel iz pilotske kabine in vojakom začel razdeljevati padala. Morali bodo skočiti iz letala. Franjo je vedel, da jih veliko ne bo preživelo. Ni bilo časa za obotavljanje. Vrata so se odprla in vojaki so iz letala popadali kot zrele hruške z drevesa. Na nebu se je pojavilo kakšnih 40 belih gob, ki so nato mirno jadrale k tlom. Sovražnik je začel streljati nanje. Včasih so zadeli vojake, včasih pa padalo, ki se je zaradi lukenj zložilo in izgubilo vzgon. Med tistimi, ki so preživeli, je bil tudi Franjo. Odpel si je nahrbtnik s padalom in odšel v boj. Toda že na prvem koraku ga je obšla groza. Pristal je med Avstrijci in Nemci. In še huje. Pred nemškim tankom. Ta ga je opazil in z mitraljezom nameril vanj. Franjo se je prevalil in vanj vrgel ročno bombo. Tank je v veliki eksploziji razneslo. Franjo je bil ponosen na to, kar je naredil,  čeprav je globoko v sebi spoznal, da je morilec, a se je ta misel razblinila, saj je bil tank računalniško voden. Odplazil se je naprej. Boril se je, kot da bi imel to v krvi. Toda ni se umikal k svojim četam, ampak je prodiral naprej. Z daljnogledom ga je iz daljave opazoval poveljnik njegovega pešpolka. Ko je videl, da se je Franjo zatekel v zavetje, ga je poklical preko telefona. Franjo se oglasil in začudeno ugotovil, da ga kliče sam poveljnik. Povedal mu je, da bo poskusil vdreti v sovražnikovo bazo in tam razkriti njihove skrivne načrte. Nato je odšel v boj. Prebijal se je naprej in prispel do sovražnega tabora, ki sta ga stražila dva vojaka. Vedel je, da je čas za tehnologijo. Pred njiju je vrgel napravo, ki je začela tako tuliti, da sta v trenutku oglušela zaradi hrupa. S kriki bolečin sta stekla stran. Franjo se je nato pritihotapil v bazo. Na veliki mizi so bili razgrnjeni razni načrti in papirji. Franjo je vse poslikal in vse poslal svojemu poveljniku, ki je to poslal vojaškemu poveljstvu. Franjo na žalost ni imel sreče. Ko je stopil iz baznega šotora, ni videl nikogar. Ker je hotel videti več, je splezal na drevo. Nanj je obesil zastavo, ki je vojakom vlila samozavest. Še močneje so poprijeli za puške in še bolj samozavestno so pogledali naprej. Franjo je bil v tem trenutku nepazljiv in ni opazil Nemca, ki je meril vanj. Čeprav je zgrešil je strel oplazil granato na njegovem pasu, zaradi česar jo je razneslo. Zrak je prerezal silovit pok, saj so ob eksploziji eksplodirale še druge bombe na njegovem pasu. Slovenske vojake je takrat prelil bes in sovraštvo. Kriče so pregnali sovražnika in zaradi slik, ki jih je Franjo posnel, dobili vojno. Zaradi Franja so dobili samozavest. Ko je njegova mama izvedela za njegovo smrt, ni jokala. Vedela je, da je to naredil za dobro vseh svojih slovenskih bratov in sester.  Tam, kjer je Franjo padel, stoji spomenik, ki ga vsake toliko časa obišče kakšen vojak, ki je Franja dobro poznal. Starejši vojaki še zdaj vsako noč svojim vnukom pravijo o heroju Franju. Možaku, ki nam je zagotovil lepo življenje.

Gašper Kolar

soska-fronta

Kralj borcev

Franjo Malgaj, nadporočnik mlad,
v pehotni polk je šel garat.

V prvi vojni se je boril,
nam severno mejo pridobil.

V Velikovcu izdajal je Jugoslovanski Korotan,
Korošcem tam vsem je znan.

V maju in gaju na Tolstem vrhu je plezal na drevo,
granata tam ga je uspavala v temo.

Lara Maša Marcen

koroska

 

Franjo car

Rodil se je fant,
po priimku Malgaj.
Ko mladenič je postal,
je šolo spoznal.

Ko odrasel je v možaka,
je iz sebe naredil junaka.
Za Slovenijo se je boril,
in si zmago pridobil.

A nekega maja,
ga čakala je končna postaja.
Mi postavili smo mu spomenik,
da vedno bo naš branik.

Lana Firšt

 

Junak

Malgaj je bil junak,
naredil je velik korak.
Za Slovenijo se je boril,
da nam je ozemlje pridobil.
A prišel je ta trenutek,
ko izginil je zadnji občutek.

Bil je res občudovanja vreden,
saj je bil le eden.
Zmeraj pripravljen je bil pomagati,
rojaki se niso imeli česa bati.
Zdaj je nekje v nebesih,
pri ostalih telesih.

Zaradi takšnih junakov,
ki se niso bali tujih vojakov,
mi danes mirno spimo,
se učimo
ter svobodni živimo.

Lara Lina Ignjatović