Iz zakulisja predstave

Včeraj so se na osnovni šoli Franja Malgaja začeli Malgajevi dnevi dejavnosti. Vsi učenci bomo imeli naravoslovni, tehniški, športni in kulturni dan. V sredo, 27. 11. 2019, ob 18. uri bo v Ipavčevem kulturnem centru osrednja slavnostna prireditev ob 250-letnici šolstva v Šentjurju, 110-letnici šole in 100-letnici smrti Franja Malgaja. Za kulturni dan pa sva vam pripravili intervju z učiteljico Matejo Štraus, ki je pripravila predstavo o Franju Malgaju. Spraševali sva jo o nastanku predstave in še mnogo več.

Kaj Vas je navdihnilo, da ste naredili predstavo o obletnici šolstva v Šentjurju, o šoli in Franju Malgaju?

27.11. je zaključek Malgajevega leta in na zaključni prireditvi bomo obeležili častitljive obletnice. Pripravili smo vam predstavo, v kateri se prepletajo petje, ples in igra, kot so to počeli včasih, saj smo podatke za predstavo črpali iz šolske kronike.

Verjetno ste Franja Malgaja že prej raziskovali, kaj Vas je najbolj presenetilo in kako bi ga opisali?

Franjo Malgaj je bil pogumen, neustrašno se je boril za svoje cilje, odločen, drzen, znal je sprejeti odgovornost za svoja dejanja, njegova zasluga je, da  Mežiška dolina pripada Sloveniji.

Vam je kakšen stavek v scenariju še posebej pri srcu?

Silni so oni, ki se ne uklonijo, ki se ne zlomijo. In ti premagajo svet in ne umrejo.

Na podlagi česa ste izbirali igralce?

Igralce je bilo zelo težko izbrati, imeli smo že ekipo, vendar so odnehali. Spremeniti smo morali scenarij in zdaj imamo novo igralsko zasedbo. Ti igralci so si zelo želeli nastopati in na podlagi tega smo jih izbrali ne glede na njihovo nadarjenost. V predstavi nastopajo učenci od 1. do 9. razreda.

Kdo Vam je priskočil na pomoč?

Na pomoč mi je priskočila gospa Ksenija Steblovnik Rak, ki je poskrbela za koreografijo, gospa Melita Račečič Prevodnik, ki je mentorica šolske terce.

Vam je izdelek všeč

Odgovor na to vprašanje bom prepustila občinstvu.

Kaj želite s to predstavo sporočiti?

Želimo predstaviti silnega Franja Malgaja, učitelje, učence in našo šolo.   

 Ula Urška Dobnik in Monika Šolinc

 

 

 

 

 

Kako se imamo pri nas

Ob 110-letnici šolske zgradbe in 250-letnici šolstva v Šentjurju sva se odločila, da bova zbrala občutke učencev in učiteljev na naši šoli. Ti so si med seboj različni. Midva pa sva šolo sprva rada obiskovala, zdaj pa iz dneva v dan manj. No, na dneve dejavnosti še vedno rada prideva ali pa takrat, ko je pouk res drugačen. Spraševala sva jih, kako se v šoli počutijo, ali jo radi obiskujejo, kaj v njej najraje počnejo, kaj se jim zdi zanimivo in kaj dolgočasno.

»V šoli se počutimo odlično in jo radi obiskujemo. V njej se najraje igramo, ustvarjamo, ne maramo pa poslušanje dolgih pravljic, učenje in domačih nalog.«

  1. razred

»Šolo radi obiskujemo in v njej se »fajn« počutimo. Zelo zanimivo nam je pisanje po tabli, spreminjanje koledarja, dežurstvo in računanje. Ne maramo pa pisanje domačih nalog.«

  1. razred

»V šoli se po navadi počutimo v redu, včasih pa zaspano. Šolo dokaj radi obiskujemo, v njej imamo najraje likovno umetnost, športno vzgojo ter odmor. Dolgočasno pa nam je učenje.«

  1. razred

»V šoli se počutimo v redu, ampak je ne tako radi obiskujemo. Najraje pa imamo nogomet, družbo in likovno umetnost. Ne maramo pa slovenščine, matematike in naravoslovja«

  1. razred

»Šolo ne radi obiskujemo, v njej pa se počutimo zabavno, slabo in super. Obožujemo športno vzgojo, odmor, živali in knjižnico. Ne maramo pa ocen, pouka, nekaterih predmetov in sedenja za mizo.«

  1. razred

Tin Jeršič in Gal Kumer

gal1 gal2 gal3 gal5 gal3_0

 

Šola ni hec

V Šentjurju šola stoji,
po mogočnem junaku se glasi.

Prav ste slišali,
ga takega na svetu ni.

Franjo Malgaj mu pravijo,
in z njim se postavijo.

Zgrajena je bila pred 110 leti,
zato je ne smemo za šalo vzeti.

Zadovoljnih, nezadovoljnih otrok,
v njej je morje malo,
vendar obvezna šola ni samo za šalo.

Lara Maša Marcen

 

sola38

 

Kako sem življenje Franja Malgaja naredil zanimivo za učence

Zelo rad programiram in se ukvarjam z računalniki. Ko bom odrasel, bom najverjetneje programer. Naredil sem že več iger in projektov, a idejo o kvizu Franja Malgaja mi je dala gospa knjižničarka Simona Fridl. Najprej sem raziskoval Franja Malgaja, si sposodil nekaj knjig o njem, prebrskal par spletnih strani in nato začel pisati vprašanja. Nekaj sem jih naredil v šoli, večino pa doma. Ta kviz sem delal kakšen mesec. Težave pa so se pojavile pri vprašanjih, pisanju napačnih odgovorov in iskanju resničnih podatkov, saj sem naletel na strani, ki so imele različne podatke o Franju Malgaju. Vprašanja si je bilo kar težko izmisliti, še posebej zanimiva. To mi je vzelo kar precej časa. Odgovori pa še več. Pisanje napačnih odgovorov je lahko veliko težje, kot si mislite! A sem se pri izdelovanju tega kviza zelo zabaval, saj so mi z nekaj vprašanji in odgovori pomagali tudi moji sošolci. Ko so sošolci igrati ta kviz, se jim je zdel super, nato sem jim pokazal, kako je igra narejena. Kar nekaj jih je zabolela glava. Mislim, da bi v šoli morali imeti več pouka v računalniški učilnici, saj bi se lahko tudi ostali učenci naučili ustvarjanja zanimivih iger. Kviz je najprej imel samo 5 vprašanj, nato sem ga začel nadgrajevati. Zdaj ima kviz 13 vprašanj. Igralec ima 3 življenja, to pomeni, da se lahko zmotiš samo dvakrat, sicer moraš začeti znova. In kaj se zgodi ko se prebiješ do konca? Poskusite tukaj

https://scratch.mit.edu/projects/301803159/fullscreen/

Filip Zavrnik

filip

 

Ko je bilo šolstvo še v povojih

Mineva 110 let od uradne otvoritve naše osnovne šole, ki je potekala 6. 12. 1909.

Začetki obveznega šolstva

Preden je z reformami Franca II. in Marije Terezije na to področje posegla država, je bilo šolstvo domena cerkve. Šolska naredba je vse otroke od 6. do 12. leta ne glede na spol obvezovala k obveznemu šolanju, šlo je za prvi odlok na naših tleh, ki je šolstvo naredil obvezno.

To slovenskemu prebivalstvu, ki je bilo večinoma kmečko, ni bilo po godu (otroke so koristili  kot delovno silo, zato jim ni bilo všeč, da so bili dnevno odsotni). To lahko razberemo iz našega domačega okolja, saj je šolo med letoma 1869/70 obiskovalo le 223 učencev (128 dečkov, 95 deklic) od 323 šoloobveznih.

Šolstvo v Šentjurju

Organizirano šolstvo je v Šentjurju potekalo že pet let pred Šolsko naredbo v najetih privatnih hišah, vse do leta 1818, ko so zgradili šolsko poslopje z dvema razredoma. Število učencev se je povečevalo, zato  je šola stalno spreminjala število razredov, dokler se ni l. 1891 ločila na deško in dekliško šolo (bili sta v različnih zgradbah). Ko je tudi v njih začelo primanjkovati prostora, so mestni  in  šolski veljaki  začeli razmišljati o gradnji nove šole. L. 1908 je bil izdan razpis gradnjo nove šole. Zgradili so jo v pičlem letu in jo otvorili 6. 12. 1909.

Maj Senger

sola_maj

 

Malgajev pohod skozi oči učencev

Pisal se je 21. november. Učence OŠ Franja Malgaja Šentjur je danes čakal častni Malgajev pohod, ki se je imenoval Pot okoli Šentjurja. Med učenci sedmega razreda je vladalo sproščeno, umirjeno vzdušje. Pred 110-letno zgradbo so se ob zgodnji uri počasi zbirali otroci Osnovne šole Franja Malgaja. Po vseh dogovorih in navodil učiteljev so se podali na pot. Veselja ni manjkalo. Otroci so se veselo zabavali, učitelji pa so sproščeno debatirali. Dan pred pohodom je bilo sicer čemerno vreme, a na dan pohoda je kljub zgodnji megli posijalo tople sonce. Otroci so se odpravili na pohod in kmalu zavili na pot ob reki Pešnici, ki je bila polna zaradi obilnega dežja prejšnji dan. Ko smo zapustili pot ob Pešnici, nas je čakala pot ob glavni cesti, ki je vodila do šole Hruševec. Po varnem prečkanju ceste smo hodili po skoraj prazni stranski cesti, ki se je počasi dvigala. Mnogo učencev je dobilo težko sapo. Po ozki cesti je bil lep pogled na travnike, ob okoliških hišah je bilo polno jesenskih rož. Zraven pa so nam delali družbo seveda najboljši prijatelji. Po krajšem vzpenjanju se je asfaltna pot spremenila v makadamsko. A to ni motilo nobenega. Od daleč smo že zagledali rojstno hišo Franja Malgaja, borca za severno mejo, zavednega Slovenca, ki je bil rojen v okolici Šentjurja leta 1884 in umrl tragične smrti leta 1919 na Tolstem Vrhu. Za sabo je pustil izjemen vtis in dokazal, kako pomembno je zavedanje, da si Slovenec. Še danes in še dolgo bo vzor mnogim Slovencem. Po dolgem premisleku o Malgaju smo ugotovili, da je bil skromen, vendar zaveden Slovenec. Nato smo se odpravili naprej. Seveda brez hrane in pijače ta izjemen pohod ne bi bil izjemen. Seveda niso manjkale sladkarije, ki smo jih z veseljem snedli. Potlej smo le odšli v dolino k čistilni napravi Šentjur, brez katere Šentjur ne bi bil tako lep, kot je. Med hojo do naprave smo se pogovarjali o različnih stvareh, kot so Franja Malgaj, šola, testi in seveda tudi video igrice. Po pol urni hoji smo prišli do čistilne naprave, ki se skriva na obrobju Šentjurja. Naprava, namenjena čiščenju vode, je bila zgrajena leta 2010 in še vedno izgleda odlično. Pred ogledom so se naši učitelji odločili, da je čas za malico. Iz nabito polnih nahrbtnikov smo potegnili sendviče, štručke in pijače. Po malici so nas povabili na ogled dveh čistilnih bazenov. Povedali so nam par zelo zanimivih stvari. Tudi postopek čiščenja so nam predstavili. Najprej iz vode odstranijo vidne delce. Voda brez delcev se odpravi v dva velika bazena, kjer se začne biološko čiščenje. Bolj natančno rečeno – voda se v bazenih organsko razkroji. To naredijo tako, da so v bazenih mikroorganizmi, ki se prehranjujejo z umazanijo, torej jo razgradijo. Vodo nato pošljejo v drug bazen, kjer se voda še dodatno prečisti s posedanjem.  Potlej učiščena voda potuje v reko Voglajno. In tako smo izvedeli še eno dobro stvar o Šentjurju. Po ogledu bazenov so nas zaposleni povabili še v prostore, v katerih je bil laboratorij ter nadzorna soba. Vse to smo si lahko ogledali in izvedeli še nekaj. Zadnji del pohoda je sestavljal obisk Rozalije. Noge so bile že malo utrujene in boleče, vendar smo ob vseh pogovorih in debatah hitro pozabili na vse slabo. Ob poti na Rozalijo smo se ustavili pri gozdni žagi. Na žagi so nas lepo sprejeli. Odločili smo se za okrepčilo, saj je bila lakota zaradi hoje vse močnejša. Lastnik žage nam je povedal, kako deluje njihova žaga. Ugotovili smo tudi, da je žaga blizu reke, kar posledično pomeni, da so nekoč, ko še elektrike ni bilo, žago poganjali z vodo. Zdaj pa še vzpon na Rozalijo. Med potjo smo srečali tudi z železnico, ki smo jo morali zelo previdno prečkati. Med tem so se sicer tudi dvakrat zasvetile luči, ki pomenijo prihajajoči vlak. Tako je bil tale vlak kar mala dogodivščina. Takoj zatem pa se je začel že prej omenjeni vzpon. Hoja je bila kratka, vendar tudi strma. Pot je bila v večini v senci gozda, kar nam je zelo olajšalo delo. Na vrhu je bil cel pohod poplačan z lepim pogledom. Hitro smo se odpravili navzdol, prišli do začetne poti ob reki Pešnici in naš pohod se je počasi vlekel proti koncu. Pred našo ljubo šolo smo končali s pohodom. Veseli, vendar žalostni, da je našega druženja konec.  Zanj se moramo zahvaliti našim potrpežljivim učiteljem, ki jih velikokrat spravimo ob živce. … Ampak danes jih nismo.

Martin Artnak

franjo_malgaj_hisa sentjur malgaj_0

 

 

Franjo, rešilna bilka slovenskega naroda

Po pločniku se je sprehajal suhcen fant. Ustavil se je ob semaforju in počakal na zeleno luč. Star je bil okoli 20 let. Prižgala se je zelena luč in prečkal je cesto. Ime mu je bilo Franjo Malgaj. Če bi o njem radi izvedeli kaj več, bi ga vprašali in zagotavljam, da bi vam povedal vse o sebi. Lahko pa vam povem jaz. Rodil se je 10. 11. 1999 in ob njegovem rojstvu so vedeli, da bo naredil nekaj posebnega. Že v mladih letih je pokazal svojo nadarjenost. Rad je prebiral slovenske ljudske pesmi in jih tudi sam pisal. Družino je imel rad in družina je imela rada njega. Franjo se je ta čas odpravil po cesti naprej. Ljudje so o njem govorili, da je pameten fant le malo zasanjan. In res. Malgajev fant je med hojo zasanjano gledal in se že čez trenutek zaletel v električni drog. Grdo je padel in se poškodoval. Domov je prišel s strganimi rokavi in krvavečim nosom. Mama je pohitela k njemu in mu ga obrisala. Franjo se je odšel umit in nato odšel h kosilu. Po kosilu je odšel gledat televizijo. Zadela ga je šokantna novica. Države so se začele boriti zaradi prevlade na ozemlju. Vsi fantje, ki so stari nad 20 let, morajo oditi služit vojaški rok. Naslednji dan je odšel od doma. Mama je jokala, oče pa ga je objel in rekel, da se vidijo po koncu vojne. Franjo je nato odšel novi pustolovščini naproti. Dodali so ga 12. celjskemu pešpolku. Franjo je vedel, da mora biti pripravljen na vse. Odšel je v boj za severno mejo, čez katero so vdirali Avstrijci in Nemci. Že od daleč so se slišali streli in padci odvrženih letalskih bomb. Ko so tako mirno leteli, je nenadoma levi motor ugasnil in iz njega se je začelo kaditi. Pilot je prihitel iz pilotske kabine in vojakom začel razdeljevati padala. Morali bodo skočiti iz letala. Franjo je vedel, da jih veliko ne bo preživelo. Ni bilo časa za obotavljanje. Vrata so se odprla in vojaki so iz letala popadali kot zrele hruške z drevesa. Na nebu se je pojavilo kakšnih 40 belih gob, ki so nato mirno jadrale k tlom. Sovražnik je začel streljati nanje. Včasih so zadeli vojake, včasih pa padalo, ki se je zaradi lukenj zložilo in izgubilo vzgon. Med tistimi, ki so preživeli, je bil tudi Franjo. Odpel si je nahrbtnik s padalom in odšel v boj. Toda že na prvem koraku ga je obšla groza. Pristal je med Avstrijci in Nemci. In še huje. Pred nemškim tankom. Ta ga je opazil in z mitraljezom nameril vanj. Franjo se je prevalil in vanj vrgel ročno bombo. Tank je v veliki eksploziji razneslo. Franjo je bil ponosen na to, kar je naredil,  čeprav je globoko v sebi spoznal, da je morilec, a se je ta misel razblinila, saj je bil tank računalniško voden. Odplazil se je naprej. Boril se je, kot da bi imel to v krvi. Toda ni se umikal k svojim četam, ampak je prodiral naprej. Z daljnogledom ga je iz daljave opazoval poveljnik njegovega pešpolka. Ko je videl, da se je Franjo zatekel v zavetje, ga je poklical preko telefona. Franjo se oglasil in začudeno ugotovil, da ga kliče sam poveljnik. Povedal mu je, da bo poskusil vdreti v sovražnikovo bazo in tam razkriti njihove skrivne načrte. Nato je odšel v boj. Prebijal se je naprej in prispel do sovražnega tabora, ki sta ga stražila dva vojaka. Vedel je, da je čas za tehnologijo. Pred njiju je vrgel napravo, ki je začela tako tuliti, da sta v trenutku oglušela zaradi hrupa. S kriki bolečin sta stekla stran. Franjo se je nato pritihotapil v bazo. Na veliki mizi so bili razgrnjeni razni načrti in papirji. Franjo je vse poslikal in vse poslal svojemu poveljniku, ki je to poslal vojaškemu poveljstvu. Franjo na žalost ni imel sreče. Ko je stopil iz baznega šotora, ni videl nikogar. Ker je hotel videti več, je splezal na drevo. Nanj je obesil zastavo, ki je vojakom vlila samozavest. Še močneje so poprijeli za puške in še bolj samozavestno so pogledali naprej. Franjo je bil v tem trenutku nepazljiv in ni opazil Nemca, ki je meril vanj. Čeprav je zgrešil je strel oplazil granato na njegovem pasu, zaradi česar jo je razneslo. Zrak je prerezal silovit pok, saj so ob eksploziji eksplodirale še druge bombe na njegovem pasu. Slovenske vojake je takrat prelil bes in sovraštvo. Kriče so pregnali sovražnika in zaradi slik, ki jih je Franjo posnel, dobili vojno. Zaradi Franja so dobili samozavest. Ko je njegova mama izvedela za njegovo smrt, ni jokala. Vedela je, da je to naredil za dobro vseh svojih slovenskih bratov in sester.  Tam, kjer je Franjo padel, stoji spomenik, ki ga vsake toliko časa obišče kakšen vojak, ki je Franja dobro poznal. Starejši vojaki še zdaj vsako noč svojim vnukom pravijo o heroju Franju. Možaku, ki nam je zagotovil lepo življenje.

Gašper Kolar

soska-fronta

Kralj borcev

Franjo Malgaj, nadporočnik mlad,
v pehotni polk je šel garat.

V prvi vojni se je boril,
nam severno mejo pridobil.

V Velikovcu izdajal je Jugoslovanski Korotan,
Korošcem tam vsem je znan.

V maju in gaju na Tolstem vrhu je plezal na drevo,
granata tam ga je uspavala v temo.

Lara Maša Marcen

koroska

 

Človek, ki je bil pripravljen umreti za domovino

Franjo Malgaj se je rodil v Hruševcu 10. novembra 1894, umrl pa 6. maja 1919 v Tolstem Vrhu. Bil je zaveden Slovenec. V takšnih majhnih mestih, kot je Šentjur, se le redko rodijo tako pogumni in hrabri ljudje, kot je Franjo Malgaj. V vojni je bil aktiven od 1914 do1918. V šoli ni bil najbolj uspešen, zato je šel na bojišče, ker ni imel ničesar za zgubiti. Bil je v boju za severno mejo. Ob 100-letnici Malgajeve smrti smo  njemu v čast naredili Malgajev teden. Prav tako pa je imel zelo rad slovenske ljudske pesmi in se tudi sam poizkusil v pesništvu. Ko se je začela 1. svetovna vojna, je Franjo dopolnjeval svojo dvajseto leto življenja. Že jeseni 1914 je bil vpoklican v slavni slovenski 87. celjski pešpolk. Nikoli ga ne smemo pozabiti, vedno nam bo ostal v lepem spominu zato sva ga v oblaku domišljije povabila na intervju.

Spoštovani gospod Malgaj, kaj bi sporočili učencem, ki obiskujejo to šolo leta 2019/2020?

Sporočil bi jim samo to, da bodite pridni in ljubite svojo domovino.

Kako se počutite, ker ste rešili Slovenijo pred uničenjem?

Počutim se zelo dobro, ker sem naredil zelo dobro stvar.

Kako ste se imeli v šoli?

Nisem bil ravno odličnjak, a nikoli nisem obupal.

Zakaj ste se odločili, da boste odšli v vojno?

Mislil sem, da lahko pomagam, a sem, ko sem čakal na strelivo, po pomoti odprl granato in umrl.

Kaj vam pomeni domovina?

Domovina mi pomeni vse na svetu, zato sem tudi šel na severno mejo in se tam bojeval. Na koncu smo tudi zmagali in pridobili našo Slovenijo. Brez naše domovine ne bi bili takšni, kot smo danes, zato jo moramo ceniti.«

Ali ste ponosni na svojo medaljo za hrabrost?

Seveda, saj to dokazuje, da sem se zelo potrudil, da sem rešil Slovenijo.

Ali ste ponosni, da se naša šola imenuje po vas?

Ja, ker imam zelo rad Šentjur in sem počaščen, da se vaša šola imenuje po meni.

Kdo je vaš najboljši prijatelj, nam poveste kaj o njem?

Moj najboljši prijatelj je bil Rudolf Maister. Tudi on je bil borec za severno mejo tako kot jaz in tudi on je imel rad svojo domovino.

Nik Križmančič in Miha Trobec

Franjo car

Rodil se je fant,
po priimku Malgaj.
Ko mladenič je postal,
je šolo spoznal.

Ko odrasel je v možaka,
je iz sebe naredil junaka.
Za Slovenijo se je boril,
in si zmago pridobil.

A nekega maja,
ga čakala je končna postaja.
Mi postavili smo mu spomenik,
da vedno bo naš branik.

Lana Firšt