Ko bo svet postal naša domovina

Z začetkom nove dobe v človeštvu (dobe interneta), z dostopom do poplave informacij, za katere ne vemo, ali so resnične ali ne, ter mešanjem kultur, ki so jih omogočila socialna omrežja, veliko narodov (ne le Slovenci) pozablja ločiti svojo domovino od drugih. Ko na socialnih omrežji vidimo objave tujih medijev, objave naših najljubših pevcev, pevk, športnikov, fitnes modelov ali pa mogoče najljubših podkastov, ki v svojih objavah ali videih kritično, podporno, vulgarno ali ponosno izražajo svoja mnenja o politiki, življenju v njihovi državi, socialnih problemih, narodnih zakladih … dobimo občutek, da postajamo del neke druge domovine. Vse te informacije nam prikažejo kulture in prepričanja tujih narodov. S tem se nam njihova ideologija ali njihove vrednote približajo ali se nam celo zdijo boljše od naših, zaradi česar se nam zdi, kot da smo del tujih narodov. A tega se ljudje ne zavedamo in se brezpogojno vključujemo v te skupine narodov, ki pa od nas pričakujejo popolno predanost.

Zaradi vseh teh dejavnikov se svet združuje v eno samo domovino. Kar je zelo pomembno za naš obstoj. Danes, ko v svetu prihaja do velikih sprememb, (globalno segrevanje, nemir med velesilami po svetu ter grožnje vojne) je še kako pomembno, da ljudje stopimo skupaj in se začutimo kot različni narodi, a z istim ciljem – živeti  dolgo in lepo življenje. In le ta isti cilj nas lahko vse združi.  Ne v ozemlje z isto mejo ali z isto družbeno ureditvijo, ampak v skupnost ljudi, ki je med sabo resnično povezana. Na svetu ni več prostora za zavidanje, pohlepnost, večvrednost, suženjstvo, ampak za radodarnost, enakost ter svobodo. Ko pripadamo nekim politično zamišljenim skupin ljudi, nas vse to razdvaja. Ne dobimo občutka za sočutje, če ne strada naš narod. Ljudje se ne zavedamo, da nas ne bi smela ločevati imena narodov in meje naših domovin, ampak bi nas moralo združevati to, kar smo – LJUDJE.

Andraž Voga

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kakšna prihodnost nas čaka

Slovenija je majhna država, a kaj se bo v prihodnosti dogajalo z njo, ne vemo. To je odvisno od nas, kakšen odnos imamo in bomo imeli do naše domovine.

Znanstveni posegi, dosežki in napredovanja še zdaleč niso zaključeni. Tehnologija se bo razvijala hitreje, kot si bomo lahko predstavljali, odkrivali bomo vedno več zdravil za razne bolezni, ki jih dan danes ne znamo ozdraviti.

Naš jezik, za katerega so se naši predniki borili, je lahko izgubljen. Na svetu bo vedno več ljudi zato, bo pospešena tudi intenzivna gradnja stanovanj, hiš, blokov …

Samo mi lahko ustavimo konje in vrnemo svet nazaj v tirnice. Pred nami je težka naloga, a verjamem, da nam lahko uspe.

Neža Poje

 

Šola, ki ni več le šola

Izobrazba oz. izobraževanje je proces osvajanja in širjenja znanja, informacij, oblikovanje spretnosti, navad ter razvijanja sposobnosti. Je tudi temelj za oblikovanje samostojnega pogleda na svet ter povezovanje znanja s prakso. Izobraževanje širi, bogati in plemeniti človekova spoznanja. Mnogi ob besedi izobraževanje pomislimo na šolo in znanje, ki ga tam pridobimo. V višjih stopnjah šole pridobimo tudi višjo stopnjo izobrazbe, a včasih nam to znanje v življenju nič ne pomaga. Šola, ki je kot naš drugi dom, nam ne nudi znanja, ki je potrebno za naše nadaljnje življenje v svetu. Šolski sistem ne vključuje stvari, ki so pomembne v življenju; da bomo lahko živeli brez staršev in skrbeli za svoje družine, pametno razpolagali s financami, kako bi lahko pomagali ljudem v stiski, pripomogli k razvitosti naše države in razumeli svet odraslih.

Izobraževanje delimo na formalno (vodi do priznanih diplom in kvalifikacij) in neformalno (omogoča pridobivanje socialnih spretnosti). Pot do želene kariere je vedno bolj povezana z dodatnim izobraževanjem in usposabljanjem. Ne glede nato, ali gre za izobraževanje ali usposabljanje, je znanje tisto, ki predstavlja konkurenčno prednost. Lahko bi dejali, da ni več razlike med učenjem, delom in življenjem, vse troje je namreč postalo eno.

Anja Židan

V kakšni domovini živim

Ko slišim besedo »domovina«, najprej pomislim na svoj dom, na kraj, kjer sem se rodila, in kraj, kjer imam sorodnike. Menim, da je domovina tam, kjer je moj dom, kjer sem se rodila in kjer sem preživela svoje otroštvo. Domovina je kraj, kjer človek živi in se počuti dobro.

Kljub svoji majhnosti je Slovenija prelepa država. Ima veliko lepih jezer, gora, gozdov, travnikov … Mislim, da tega nikakor ne znamo ceniti, saj vanjo prevečkrat posega človeška roka. Zaradi tega trpi veliko živali, saj ostanejo brez doma.

Sploh si ne predstavljamo, v kakšni državi živimo. Lahko smo srečni, da nimamo vojne, da nam država nudi vse, kar je potrebno. Ne zavedamo, se kakšen pogum in trud so vložili naši predniki, ko se je na stotine naših vojakov borilo za slovensko mejo.

Zala Poje

Šola ne pomeni le zabave

Čeprav številni učenci ne marajo šole, je ta še vedno pomemben del našega vsakdana. Šolstvo se je skozi čas zelo spreminjalo.

V času Marije Terezije je bila na območju njene vladavine uvedena obvezna osnovna šola. Bila je obvezna za otroke od 6. do 12. leta. Poznali so tri vrste šol: trivialne, glavne in normalne. Trivialne šole so bile v manjših krajih. Glavne šole so bile za bogatejše otroke. Normalne šole – normalke so bile osnovne šole v glavnih mestih dežel z obsežnim in popolnim učnim programov. V tem času so imeli dečki in deklice pouk na različnih šolah. Šolanje se je do danes nekoliko spremenilo. Nastali so različni šolski programi.

Število letnikov v osnovnih šolah je nihalo. Največkrat se je uvedlo osemletno izobraževanje. Francozi so za nekaj let uvedli tudi štirirazredno osnovno šolo. Med  2. svetovno vojno so Nemci poučevali v nemščini, Italijani pa v italijanščini. Po vojni se je najprej uvedlo obvezno sedemletno šolanje. V šolo so sprejemali otroke, stare 7 let. Toda leta 1999 so dodali še en letnik in uveljavili devetletko. Osnovna šola je obvezna za otroke stare od 6 do 15 let. Prav tako imamo v Sloveniji kar nekaj šol s prilagojenim programom, kamor so vključeni otroci s posebnimi potrebami.

Učenci se dandanes vpisujejo k različnim interesnim dejavnostim, ki jim krajšajo prosti čas. Številni so preobremenjeni. Posledica tega je nepripravljenost pri ocenjevanju. Kljub temu, da šola pomeni delo in trud, se učenci družijo, povezujejo in navsezadnje tudi zabavajo.

Ana Anouk Scholtemeijer in Tinka Muck

 

Kako je mesto Celje ostalo v večnem spominu?

Mesto Celje je nam najbližja mestna občina, ki je tu že od keltske dobe. Skozi zgodovino se je razvijalo in večalo. Iz starejše keltske in malo novejše rimske dobe je v spominu ostalo veliko materialnih ostankov, za obdobje novejše zgodovine (prva svetovna vojna in druga svetovna vojna) pa so podobo kronistov dobili fotografi in slikarji. Za njimi je ostalo veliko slik in fotografij, ki pa nam povejo veliko več kot popisane strani. Dajejo nam vpogled, kako se je razvijalo mesto in kako so se skupaj z mestom spreminjali tudi ljudje.

Na tehniškem dnevu smo se učenci podali v stekleni fotografski atelje celjskega fotografa Josipa Pelikana.

Josip je bil prvovrstni fotograf Avstro-Ogrske, ki je s svojimi slikami shranil mesto Celje v večni spomin. Rojen je bil 9. decembra 1885 v Trbižu, ki mu Italijani pravijo Traviso. Tu je razvijal ljubezen do fotografije. Svoje izvrstno fotografsko znanje je pridobil že v otroštvu od očeta in ga kasneje nadgradil še na Dunaju, kjer je obiskoval fotografsko šolo in vzporedno upravljal prakso v fotografskem ateljeju Brigitte. S svojim svežim znanjem se je vrnil v Idrijo, kjer je za kratek čas pomagal pri  fotografskem delu svojega očeta.

1. oktobra 1906 je služil vojsko pri cesarju in se 1. novembra 1909 vrnil v Idrijo.

Že po naravi mu je bila blizu telovadba, družabnost in narodna zavednost. Tako ga je hitro pritegnilo sokolstvo, ki ga je takrat vodil Engelbert Gangel. Na sokolskem nastopu v Brežicah je spoznal Lebarjevo Marijo, s katero se je tudi leta 1910 poročil.

Po očetovi smrti leta 1912 se je dokončno osamosvojil in s steklenim ateljejem v Brežicah začel svojo kariero. Tam se jima je čez leto dni rodila hčerka Nada.

Le dve leti kasneje se je začela 1. svetovna vojna, v kateri je bila poklican v vojsko ,kjer je v manjšem madžarskem mestu upravljal delo fotografa. Po vojni se je vrnil nazaj v Idrijo, od koder se je zaradi spora s fašisti preselil čez državno mejo najprej v Žiri, potem pa v Osijek. Po neuspešnem začetku v Osijeku je nekaj mesecev delal v Brežicah in se nato leta 1920 za stalno naselil v Celje. Tam je odkupil hišo profesorja Jarca in zaradi težav z denarjem začasno najel, kasneje pa odkupil zraven stoječi stekleni atelje bivšega fotografa Johanna Martina Lenza. Atelje je izjemno pomemben arhitekturni in kulturni spomenik ne samo v Sloveniji, ampak tudi v svetovnem merilu, saj sodi med redke v celoti ohranjene steklene ateljeje na svetu in je edini ohranjen v Sloveniji. Ko je ob prihodu v Celje dobil obrtniški list, se je začela njegova bogata sedeminšestdesetletna fotografska kariera.

V svojem ateljeju je mojster Pelikan ustvarjal portretno fotografijo, ki so jo hvalili ne samo domači, ampak tudi tuji strokovnjaki. Postal je tako rečeno pojem za dobro fotografijo. V Celju se jima je leta 1922 rodila hčerka Božena.

V Celju takrat ni bilo samo enega fotografa, ampak jih je bilo več. Med vsemi pa je bil Josip edini, ki je poleg portretne fotografije delal tudi izven ateljeja, kjer je fotografiral arhitekturo mesta Celje, planine, industrijo in dokumentarno gradivo (obdobje med 1. in 2. svetovno vojno in povojni časi). Po njegovi zaslugi imamo danes podatke o razvoju mesta Celje in o dogodkih med 2. svetovno vojno.

V takratnem času je bilo med fotografi v modi, da so imeli fotografi veliko podružnic in si s tem povečali promet. Tako je imel Josip Pelikan kar dve podružnici. Ena je bila v Rogaški Slatini, druga pa v Dobrni.

Poleg portretiranja in svojega dela je dobival naročila tudi od lastnikov tovarn Cinkarna, Vesna, Emo, Rebekova tovarna tehtnic. Želeli so, da bi fotografiral notranjost.

Med 2. svetovno vojno je bil odpeljan v zapor in kasneje s skupino ujetnikov premeščen v Maribor. Po vojni je svoje fotografsko delo nadaljeval, ampak je v vmesnem času moral delo prekiniti zaradi zloma kolka.

Josip Pelikan je bil zelo splošno razgledan in vedno v koraku s tehnologijo. To lahko potrdimo s kamerami Leica, ki so bile v tem času najsodobnejša oprema.

Do svoje smrti 18. junija 1977 je izučil veliko fotografov in naredil neprecenljivo zapuščino fotografij in materialnih dokazov. K večnemu počitku so ga položili 21. junija 1977, njegovo delo pa sta nadaljevali njegovi hčerki, pomagala pa jima je njuna mama.

V arhivu ateljeja je danes še veliko slik, s katerimi si zgodovinarji pomagajo pri preučevanju zgodovine Celja.

Matija Lakner

 

Mislite, da poznate Malgaja?

Rodil se je leta 1894 kot deseti otrok v Hruševcu pri Šentjurju. Država, v kateri je takrat živel, je bila Avstro-Ogrska.

Leta 1914 se je začela 1. svetovna vojna, znana tudi kot vélika vojna. Franjo Malgaj je bil takrat star dvajset let. Uspešno je končal šolo za rezervne častnike. Leta 1915 pa je sodeloval v bojih na soški fronti proti Italijanom. Leta 1916 pa so ga premestili na tirolsko bojišče. Prejel je Karlov bojni križec in zlato medaljo za pogum v akciji na planoti Monte Zebio. Po vrnitvi s tirolskega bojišča je bil zopet poslan na soško fronto. Padel je 6. maja 1919 pri Tolstem Vrhu, star komaj 24 let.

Franjo Malgaj je bil pesnik, borec in narodno zaveden Slovenec. Izhajal je iz srede slovenskega ljudstva. S svojimi izrednimi vrlinami je uspešno služil slovenskemu narodu. To je tedaj najučinkoviteje storil kot vojak. Pri tem je pokazal močno samostojnost in zrelo daljnovidnost. Posmrtno je bil odlikovan z visokim jugoslovanskim odlikovanjem, s Karađorđevo zvezdo z meči 4. stopnje.

Hana Jakončič

Osnovnošolci zmoremo več, kot si družba včasih misli

22. novembra so se naši 8. razredi odpravili na pot okoli Šentjurja, ki je bila dolga kar 11 kilometrov. Naša dogodivščina se je pričela, ko smo se zbrali pred starim delom šole. Ko smo se vsi zbrali, smo v skupini in pod vodstvu učiteljev odšli do prve postojanke, ki se je nahajala pri spomeniku Franja Malgaja. Tam so nam ga učitelji malo predstavili. Po kratki predstavitvi smo se podali proti njegovi rojstni hiši. Učitelji so nam predstavili njegovo življenje, smrt in vojaško kariero. Nato smo se odpravili proti čistilni napravi Šentjur, ki je bila zgrajena leta 2010.

Tam smo lahko pomalicali in poklepetali. Po malici nam je strojničar opisal delo in zanimivosti, nato pa nam je predstavil še čistilno napravo. Videli smo dva bazena, v katerih so mikroorganizmi, ki se prehranjujejo z umazanijo. Vodo pa potem pošljejo v drug bazen, v katerem je že bolj čista voda. Kot zanimivost nam je povedal tudi, da se v tem bazenih voda prečisti v približno štirih urah, v naravi pa v štirih dneh. Blato, ki ga prečistijo, pride s Ponikve, Planine pri Sevnici, Šentjurja … Ta podatek nas je navdušil, saj tako majhna naprava pokriva tako veliko območje. Vonj v okolici čistilne naprave nam ni bil najbolj po godu, vendar smo preživeli. Po ogledu smo se odpravili na kmetijo ob reki Voglajni.

Na kmetiji nam je sprva gospod predstavil žago in z njo tudi demonstriral delo. Učiteljem so domači ponudili rogljič in kavico. Domači so imeli psa, ki je na prvi pogled zgledal krvoločen, vendar se je kmalu spoprijateljil z otroki. Otroci smo se neradi poslovili od psa, ampak nismo imeli izbire.

Po varnem prečkanju železniške proge smo prispeli do kraja Vrbno. Pot smo nadaljevali po strmih hribih proti Rozaliji. Naredili smo kratko postojanko na Rozaliji saj smo si jo zaslužili. Po postojanki smo šli navzdol po hribu in prispeli do Pešnice, kjer smo skupaj odšli proti šoli. Po pohodu smo bili veseli, da je konec in da smo zmogli prehoditi 11-kilometrsko pot.

Luka Pevcin in Žan Pavčnik

Biti fotograf ni tako preprosto

V četrtek, 21. 11. 2019, smo na šoli izvedli tehniški dan na temo fotografije. Spoznali smo različne vrste fotografije in kako jo koristno uporabiti v vsakdanjem življenju. Najprej nam je gospod Zoran Borovšak pripravil zanimivo predstavitev, nato pa smo se razdelili v štiri skupine. Vsaka skupina je imela svojo nalogo, ki se je menjavala.

Pri portretni fotografiji smo se igrali s sencami in spoznali, kateri kot svetlobe je najboljši. Odšli smo v temen prostor in s pomočjo telefonov na obrazu sošolca ustvarjali zanimive sence. Uporabljali smo različne pripomočke in z njimi ustvarjali različne efekte, s katerimi smo popestrili naše slike.

Z arhitekturno fotografijo smo spoznali, kako objekte v naravi narediti še bolj zanimive. Spoznali smo različne perspektive, ki lahko izboljšajo naše slike. V Zgornjem trgu smo opazovali različne stavbe in jih fotografirali z različnih zornih kotov.

Pri ustvarjanju digitalnega plakata smo izvedeli, kako naše voščilo ali vabilo narediti bolj zabavno. S pomočjo aplikacije Spark post smo preoblikovali in nadgrajevali že narejeno vabilo. Naše delo je potekalo tako, da smo se najprej z elektronsko pošto prijavili v aplikacijo. Na voljo smo imeli različne predloge, ki smo jih po želji spreminjali in preoblikovali.

Z akcijsko fotografijo pa smo spoznali, kateri kadri so najboljši in kako ljudem sporočiti zgodbo slike. V telovadnici ali na igrišču smo z različnimi pripomočki izvajali različne gibe, ki so jih sošolci ujeli v sliko.

Pomembni napotki pri fotografiranju:

  • uporabi tretjine;
  • bodi pozoren na simetrijo, svetlobo, ozadje, odseve;
  • števila (liha so zanimivejša).

 

Kaja Berglez in Neža Kotnik

 

Pravi domoljub

Franjo Malgaj je bil mlad, a pogumen mladenič. Lahko smo ponosni nanj, saj je tvegal življenje za nas, ko se je podal v bitko za Slovenijo. Ni veliko tako pogumnih ljudi, kot je bil Franjo Malgaj, zato mislim, da si vsak za tak pogum zasluži pohvalo.

Iz njegovih dejanj lahko razberemo, da je bil velik domoljub. Zame je domoljub tisti, ki ima rad svojo državo in mu ni težko, ko se je treba zanjo tudi boriti. Pravi domoljub mora svoje otroke naučiti jezik države, iz katere prihaja. Mora soodločati o državi (danes volitve, referendumi) in opozarjati na napake v dražavi. Ni mu bilo treba oditi, a je celo zbral skupino somišljenikov in se podal v vojno. Čeprav jih ni bilo veliko, so se ponosno in hrabro podali v bitko. Imel je veliko pristašev, saj je poznal svoj cilj in je vedel, da ravna prav. Boril se je za severno mejo in priboril Sloveniji Mežiško dolino, v kateri sedaj živi dobrih 26 000 prebivalcev.

Imamo srečo, da so bili takšni kot Franjo Malgaj, saj ne vem, kako bi bilo brez njih. Zanima me, kako bi bilo danes, če ne bi bilo borcev za našo domovino – ali bi bili pod drugo oblastjo, bi govorili drug jezik? Samo zahvalimo se jim lahko za njihova dejanja in  če bo treba, se potrudimo biti podobni njim, da njihovo delo ne bo zaman.

Nace Basle